Kuhinja naših non – dediščina solin

Solinarske hiše so bile izjemno premišljeno grajene. Od izbire materialov, do načina gradnje in razporeditve prostorov – vse je bilo v funkciji prilagoditve okolju solin in delovnemu življenju solinarjev. Solinarska hiša je imela v pritličnih prostorih skladišče soli, pregradne sten sob niso segale do stropa, saj je to omogočalo boljše zračenje, okna pa so bila postavljena na vsaj dve nasprotni strani neba, saj so tako solinarji ves čas neovirano spremljali vremenske spremembe, tudi ko so se zadrževali v notranjih prostorih. Ob začetku solinarske sezone se je iz Pirana v soline preselila vsa družina. Otroci so se učili solinarskih opravil, v prostem času pa so lovili ribe v bližnjih kanalih in v morju. Marsikdaj jim je bila ribiška sreča naklonjena in so na trnek ujeli toliko morskih dobrot, da je lahko gospodinja pripravila okusen brodet. V njem so končale različne ribe, pa tudi mehkužci. Vsaka družina je imela svoj recept, vse pa je družil dodatek dobre domače paradižnikove omake – šalše.