Ugriznimo znanost

Štiristo let staro knjigo lahko še vedno odpremo, primemo v roke in preberemo. Kaj pa dokument, ki smo ga pred dvajsetimi leti shranili na disketo? Bi ga danes sploh še lahko odprli? Noben zapis ni večen. Papir propada, digitalni formati pa zastarajo. Danes količina informacij zelo hitro raste: ustvarjamo več besed, fotografij in podatkov kot katera koli generacija pred nami. A prav nič od tega ni samoumevno trajno. Kako torej družba ohranja svoj spomin? Kaj moramo narediti danes, da bo vsaj del tega, kar ustvarjamo, dostopno tudi čez sto, dvesto ali celo petsto let?