Matej Sternen

Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.